O meni

Sem Nika, mamica dveh čudovitih malčkov, kar je moja najlepša vloga. Po izobrazbi sem pedagoginja in sem skozi lastno izkušnjo z anoreksijo in ortoreksijo začutila, da se moje življenjsko poslanstvo skriva še nekje drugje:

Spremljati in nuditi podporo tistim, ki se spopadajo z motnjami hranjenja.

Moja zgodba

Vem, ideja o coachingu na področju motenj hranjenja je morda nenavadna, a menim, da je to tisto, kar sem sama skozi svoje okrevanje ves čas iskala.
Moje okrevanje je bilo sestavljeno iz dveh delov. Prvi del je zajemal predvsem pridobivanje kilogramov in to je bilo sestavljeno predvsem iz lastnega raziskovanja in preizkušanja. Vsekakor sem tukaj našla pot, ki je podpirala čim hitrejšo vrnitev lastnih občutkov lakote in sitosti in njihovo upoštevanje. Drugi del je bil sestavljen iz raziskovanja psihičnega ozadja, ki je bilo odgovorno za to, da sem zapadla v motnje hranjenja. Klasična psihoanaliza ni zadoščala, zato sem na koncu našla pomoč, ki je šla tudi izven okvirov psihoanalize. Ta omenjena pomoč je bila zelo učinkovita, saj mi je omogočila, da sem ozavestila in odpravila strahove ter negativne vzorce, ki so prispevali k razvoju motnje hranjenja.

Na poti okrevanja sem iskala nekoga, ki bi imel dovolj znanja o problematiki motenj hranjenja in bi me kljub bolezni spoštoval do te mere, da bi mi bil pripravljen sproti razložiti vsak nenavaden fizični (ali psihični) odziv telesa, ki se pojavi tekom okrevanja. Potrebovala sem razlago, da bi se počutila bolj varno. Želela sem vedeti, kaj vse konkretno lahko pričakujem skozi proces okrevanja, da bi se lahko na to vsaj do neke mere pripravila. Zagotovo sem našla nekaj ljudi, ki so me spoštovali in mi poskušali pomagati brez obsojanja. Vsak od njih je prispeval delček sestavljanke do mojega popolnega okrevanja, za kar sem zelo hvaležna. Vseeno pa menim, da nobeden od njih, kljub najboljšim namenom, ni imel dosti informacij o okrevanju od motenj hranjenja, da bi mi lahko nudil povsem celostno podporo. Ampak jaz sem krvavo potrebovala odgovore. Vsega me je bilo tako strah, saj nisem razumela, kaj se mi dogaja. Ves čas sem se spraševala, ali se res fizično tako obupno počutim ali pa je vse le psiha kot marsikdo reče (čeprav danes vemo, da je to dvoje še kako povezano)? So res vsi moji telesni občutki lažni? Naj jih vse po vrsti izklopim? Naj enostavno izklopim vso bolečino? V upanju, da najdem boljšo pot, sem seveda začela brskati po internetu. Ob tem sem bila deležna stalnih očitkov: “Zakaj brskaš po netu? Tam ne boš našla pravih nasvetov, le še bolj boš zmedena. Nehaj! Zaupaj strokovnjakom!”

Ampak nekaj me je gnalo naprej. Nikoli nisem povsem nehala verjeti, da obstaja bolj humana pot do ozdravitve. Pri raziskovanju se nisem omejila le na slovenske vire, kar se je izkazalo za nadvse koristno odločitev. Tuji viri so mi razkrili marsikaj. Dobila sem toliko novih informacij in uporabila sem tisto, za kar sem začutila, da bi lahko bilo pravo zame. Učila sem se preko poskusov in napak. Ja, sama sebe sem postavila v vlogo poskusnega zajčka, a to je bilo lažje, kot ubogati nekaj, za kar sem enostavno čutila, da ni prav. Sčasoma sem dobivala vedno bolj jasno sliko. Najbolj so mi pri iskanju odgovorov prišle prav izpovedi ljudi, ki so sami imeli anoreksijo in so šli skozi proces zdravljenja v bolj kot ne samostojni režiji. Takšni, ki niso hoteli preprosto izklopiti vseh svojih občutkov za ceno vodenega okrevanja. Na žalost se to pri nas pogosto zahteva. Slišiš naslednja navodila: “Ni važno, kaj čutiš fizično v povezavi s hrano. Prav tako ni važno, kaj čutiš psihično v povezavi s hrano. Ja, lahko in prav je, da se ukvarjaš s psiho, a le izven hrane. O hrani se ne bomo pogovarjali. Ti samo ubogaj in jej, kar dobiš. Ne sprašuj se, zakaj te boli to ali ono. To je normalno. Pozabi, izklopi. Ni druge poti!”

V meni je kričalo: “Kako prosim? Ampak pri meni se trenutno vse začne in konča pri hrani!” Glede na lastne izkušnje danes podpiram , da je pri motnjah hranjenja treba začeti pri hrani. Potem pa sčasoma, ko je oseba pripravljena, nadaljujemo pomoč vse bolj v smeri izven hrane. Predstavljajte si, da skušamo zgraditi most do osebe z motnjo hranjenja. Ta most lahko zgradimo le, če osebi pokažemo, da jo spoštujemo z vsem, kar trenutno je. Ničesar, kar ni nujno potrebno za preživetje, ne skušamo izbrisati na silo. Torej, če oseba želi začeti okrevanje s pogovorom zgolj o hrani, zakaj ne? Začnimo torej s hrano. Okrevanje je PROCES. Prepričana sem, da je strah, da bi pogovor mesece in leta ostal zgolj pri hrani, odveč. Ko je oseba fizično bolje, sama začne izražati interese izven hrane. Z roko v roki, gre s tem tudi psihično okrevanje izven okvirov hrane. Govorim iz lastne izkušnje ter iz izkušenj drugih, ki so se odločili deliti svoje zgodbe. Prav tako se pri tem pogosto sklicujem na Minnesota starvation eksperiment, o katerem si lahko dosti preberete na spletu ali si ogledate moj video z naslovom Minnesota starvation experiment. Skratka, cilj je, da nam je hrana na koncu le še hrana. Ne določa več, kdo smo. Ne določa več naše identitete. Ne določa več nujno našega razpoloženja. Ni naš čustveni partner.

Torej, druga, bolj humana pot okrevanja obstaja. Ni treba izklopiti vseh občutkov. Ni potrebno iz pogovora izključiti hrano. Ni treba, da zatiraš svoje izražanje v katerikoli smeri. Žal v Sloveniji še ni dosti informacij o tej drugi poti ali pa enostavno niso sprejete. A pri meni in mnogih drugih je delovalo in trdno verjamem, da lahko še pri marsikomu. Ponuditi ti torej želim podporo in spremljanje na omenjeni poti. To naredim preko iskrenega pogovora, coachinga, individualno prilagojenih meditacij in raznih podpornih delavnic.

Menim, da je moja lastna izkušnja zelo dragocena, saj lahko zaradi nje veliko bolje razumem ljudi, ki se znajdejo v podobni situaciji. Poleg tega me je ta izkušnja ogromno pomembnega nučila in mi povsem spremenila življenje, seveda v pozitivno smer. Odloči se tudi ti obrniti svojo izkušnjo v svoj prid. Okrevaj in pridobi samozavest ter pogum, da zaživiš tako, kot si si zmeraj želel/želela.

Se vidimo,
Nika