Korak za korakom proti zdravju

Še vedno sem raziskovala okrevanje od anoreksije. Ker je bila moja koncentracija za branje toliko boljša, sem se lotila raziskati Minnesota starvation eksperiment. Zanj sem slišala že nekaj mesecev nazaj, saj so ga punce z anoreksijo omenjale v svojih videih. Ena ga je dokaj podrobno razložila, zato sem se takrat zadovoljila s tem. Zdaj pa sem se ga odločila še samo malo bolj poglobljeno raziskati. Našla sem kar dosti informacij, ki so mi zares odprle oči. Spoznala sem, da sem anoreksijo in ortoreksijo res že bolj kot ne premagala in da je vse, kar se mi trenutno dogaja, samo odgovor telesa na preteklo stradanje. Ves strah pred gibanjem oz. odhodom od doma; strah, da ne bom smela ali mogla potešiti lakote; strah, da ne bom imela seboj dosti hrane;strah, da mi bo zmanjkalo neke specifične hrane, ki se mi je zelo pogosto zalušta; panika, če ne potešim lakote takoj; nočno hranjenje; nenehna ekstremna lakota, ki bi jo večina označila za nenormalno oz. bi upoštevanje te lakote imenovali prenajedanje; nenehna utrujenost oz. potreba po počitku (fizičnem in psihičnem).

“Nisem torej nora, samo okrevam od stradanja,” sem si rekla. Če želimo to razumeti, moramo vedeti naslednje: Minnesta Starvation experiment je bil eksperiment, ki je potekal med drugo svetovno vojno, ko je vladala lakota in izstradanost. Namen eksperimenta je bil ugotoviti, kako najbolje oz. najbolj učinkovito pomagati izstradanim ljudem, da okrevajo (npr. ljudem, ki prihajajo iz taborišč). Raziskovali so torej psihološke in fiziološke učinke izstradanosti. Sodelovalo je 36 zdravih mladih moških, ki so prestali vse teste, ki so potrdili, da so tako fizično kot psihično v dobri formi. Zahteve v eksperimentu so bile naslednje: Moški so morali izgubiti 25% njihove normalne telesne teže. Prve 3 mesece so jedli normalno dieto, to je bilo 3200 kalorij na dan. Sledilo je 6 mesecev stradanja, ko so dobillli le 1570 kalorij na dan (zajtrk in kosilo). Nato je nastopilo tromesečno obdobje nadzorovane reahabilitacije, ko so spet dobivali postopoma od 2000 do 3200 kalorij na dan. Sledilo je dvomesečno obdobje nenadzorovane rehabilitacije, kar je pomenilo, da količina hrane ni bila več omejena na kalorije, ampak so vsi udeleženci lahko jedli, kolikor so hoteli, brez vsakih omejitev.

Ugotovitve so bile naslednje: Med fazo stradanja so izmerili velik padec fizične moči in vzdržljivosti, padec telesne temperature, padec srčnega utripa ter spolnega nagona. Psihološki učinki pa so bili naslednji: Lakota je naredila te ljudi popolnoma obsedene s hrano. Sanjarili in fantazirali so o hrani, brali in govorili o hrani, zbirali kuharske recepte… Razvili so celo posebne “rituale” ob obrokih, npr. na krožniku so mešali različno hrano med sabo in jedli ekstremno počasi. Pod psihološke posledice so zabeležili tudi utrujenost, razdražljivost, depresijo, apatijo, padec mentalnih zmožnosti, težave s koncentracijo ter padec motivacije za karkoli, kar ni bilo povezano s hrano.

Vsi ti psihološki učinki so se nadaljevali tudi med fazo nadzorovane rehabilitacije. V fazi nenadzorovane reahabilitacije se je večina udeležencev prenajedala, čeprav so bili prej posvarjeni pred tem. Moški so poročali o občutku, da so fizično polni, a še vedno lačni, kar lahko enačim z mentalno lakoto. Ne glede na vse prehranske dodatke med fazo rehabilitacije, se je izkazalo, da je vseeno samo hrana oz. velika količina hrane tista, ki zares pomaga.

Že iz pravkar opisanega prvega dela eksperimenta, lahko zaključimo naslednje: Vsi opisani psihološki učinki se pojavljajo tudi pri anoreksiji in okrevanju od anoreksije. Torej rečemo lahko, da je vse omenjeno le okrevanje od stradanja, ne pa nujno anoreksija. Anoreksija zame pomeni škodljivo mišljenje o hrani, zelo močna škodljiva prepričanja oz. toliko nezdrav odnos do hrane, da nas na koncu pripelje do izstradanosti. Anoreksija sama je to in nič več od tega. Vsi ostali pojavi, ki se temu pridružijo, so pravzaprav posledica stradanja oz. dlje časa trajajočega premajhnega vnosa kalorij v telo. Vsako dlje časa stradajoče telo bi se odzvalo tako, saj nobeden od udeležencev eksperimenta ob pričetku poskusa ni imel motenj hranjenja ali kakršnihkoli drugih psihičnih težav.

Meni tega nihče od strokovnjakov ni povedal. Rečeno je bilo, da je vse anoreksija. Torej vse, vključno s posebnimi rituali ob obrokih, vključno s pretiranim razmišljanjem o hrani in nezmožnostjo koncentracije na karkoli izven hrane, vključno s “prenajedanjem”, ki pravzaprav ni prenajedanje, ampak le osnovna fizična potreba in pamet našega telesa, ki nas želi zaščititi pred trajnimi posledicami stradanja in nas čim prej spraviti nazaj do zdravja. Menim, da je nujno, da osebe, ki želijo okrevati od motenj hranjenja, razumejo in ločijo, kaj je dejansko anoreksija in kaj okrevanje od stradanja. Tako lahko tudi razumejo, da se jim ni povsem zmešalo, ampak, da doživljajo posledice dolgotrajnega stradanja.

Drugi del eksperimenta je sledil 57 let kasneje (a 57-year follow-up study). Od vseh 36 udeležencev prvega eksperimenta, so jih našli 19 in z njimi naredili telefonske intervjuje. Večina udeležencev je poročala, da so imeli nenavadne vzorce prehranjevanja še dosti časa (tudi do nekaj let) po končanem eksperimentu. Med nenavadne vzorce prehranjevanja spada predvsem ekstremna lakota in posledično ”prenajedanje”, pa tudi prepogosto oz. pretirano razmišljanje o hrani, kar bi lahko povezali z mentalno lakoto. Prav tako so moški v obdobju po eskperiemntu dosegli višjo telesno težo kot so jo imeli naravno pred eksperimentom in ta teža je vztrajala še nekaj mesecev ali let preden se je vrnila nazaj na njihovo normalno telesno težo. Tudi tukaj lahko narišemo vzporednice z okrevanjem od anoreksije, za katerega je značilno, da se kilogrami najprej navadno vsaj malo presežejo in se kasneje, ko je oseba zares povsem fizično zdrava, vrnejo nazaj na težo, ki jo je oseba imela pred motnjo hranjenja. To naj bi telo naredilo predvsem zaradi varnosti in zaščite notranjih organov, ki se še vedno popravljajo oz. zdravijo od posledic stradanja, ter tudi zaradi lažjega ponovnega pridobivanja mišične mase.

Za zaključek naj opozorim še na to, da je stradanje v omenjenem eksperimentu trajalo le 6 mesecev. Moje stradanje oz prenizek vnos kalorij je trajal nekaj let. Iz tega se da sklepati, da ni nenavadno, da so posledice še hujše in dolgotrajnejše oz., da telo potrebuje še več časa, da se popolnoma pozdravi. Nekaj let? Da, absolutno vsaj toliko let kot je trajalo stradanje.

Ne, ni moj namen spodbujati tega, da osebo zapremo med štiri stene za nekaj let in ji ukažemo, naj samo je in spi. Tudi ni nujno, da je nekaj let finančno povsem odvisna od drugih. Zagotovo pa si zasluži možnost čim bolj optimalnega okrevanja. Pomembno je torej, da ji pomagamo zagotoviti pogoje okrevanja, kakorkoli se že odloči preživeti dolgo dobo okrevanja. Seveda v praksi to ni enostavno, saj vsak delodajalec ne pozna motenj hranjenja in posledic. Prav tako tudi vsi starši nimajo potrebnih informacij, da bi lahko zares pomagali svojemu otroku oz. mladostniku/mladostnici. Tudi vsi sorodniki, znanci ali prijatelji ne vedo, s čim vse se oseba z motnjo hranjenja sooča in kaj potebuje za okrevanje. PRAV ZATO PA TO PIŠEM. MOJ NAMEN JE, DA MOJA ZGODBA DOSEŽE ČIM VEČ LJUDI IN JIM PODA GLOBJE RAZUMEVANJE PROBLEMA MOTENJ HRANJENJA. TAKO LAHKO SKUPAJ USTVARIMO BOLJ PRIJAZNO IN PODPORNO OKOLJE ZA OKREVANJE TAKIH OSEB.